Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje ...
Torej je čas preteklost, sedanjost in prihodnost. Čas, ki je preteklost, so vsi spomini, vse izkušnje, znanje in vse, kar so dosegla človeška bitja. Vse, kar v možganih ostane kot spomin, je preteklost. To je preprosto. Preteklost – spomini, znanje, izkušnje, stremljenja – ozadje deluje sedaj. Torej ste vi preteklost. In prihodnost je to, kar ste sedaj, morda prirejena. Bodočnost je prirejena preteklost. Uvidite to, razumite, prosim. Preteklost, prirejena v sedanjosti, je bodočnost. Torej, če v sedanjosti ne pride do radikalne spremembe, boste jutri takšni kot ste danes. Torej je bodočnost sedaj – ne bodočnost, ki je potrebna za pridobivanje znanja, temveč psihološka bodočnost. To pomeni, da je duša, 'jaz', ego preteklost, je spomin. Ta spomin sam sebe sedaj prireja in se nadaljuje. Tako sta bodočnost in preteklost v sedanjosti. Ves čas – preteklost, sedanjost, bodočnost – je vsebovan v sedaj. Prosim, to ni zapleteno, to je logično. Torej, če se sedaj ne spremenite, takoj, bo bodočnost tisto, kar ste sedaj, kar ste bili. Ali se je mogoče radikalno, temeljno spremeniti sedaj – in ne v bodočnosti?
Mi smo preteklost. O tem ni dvoma. In to preteklost prirejajo reakcija in različni izzivi. In to postane bodočnost. Poglejte, vi imate v tej deželi civilizacijo že pet tisoč let. To je preteklost. Toda sodobne okoliščine zahtevajo, da se oddaljite od preteklosti in tako nimate več kulture. O svoji pretekli kulturi se lahko pogovarjate in uživate v njeni pretekli slavi, toda preteklost je odpihnjena, razpršile so jo sedanje zahteve, sedanji izzivi. In ta izziv, ta zahteva jo spreminja v ekonomsko entiteto.
Torej je vsa preteklost in prihodnost v sedanjosti. Torej je ves čas v sedanjosti. In mi pravimo, da sta mišljenje in čas glavna vzroka razdrobljenosti človeških bitij. Prav tako želimo korenine, istovetnost. Želimo se istovetiti s skupino, z gurujem, z družino, z narodom in tako naprej. In grožnja vojne je v naših življenjih velik činitelj. Vojna lahko uniči naše psihološke korenine in zato smo pripravljeni ubijati druge. To so torej glavni činitelji naših razdrobljenih življenj.
Torej, ali poslušate resnico tega, ali pa samo opis tega, kar je bilo rečeno in zato nosite opis in ne resnice, ideje in ne dejstva? Na primer govorec reče: ''Ves čas je sedaj.'' Če to razumete, je to najbolj čudovita resnica. Ali to poslušate kot niz besed, kot idejo, kot abstrakcijo resnice, ali pa ujamete resnico tega? Kaj je tisto, kar vam uspeva? Ali vidite, živite z dejstvi? Ali pa napravite iz dejstva abstrakcijo, idejo, in potem sledite ideji in ne dejstvu? To je tisto, kar dela intelekt. Intelekt je nujen, toda mi imamo vsekakor zelo malo intelekta, saj smo se nekomu izročili. Torej, ko slišite trditev: ''Ves čas je sedaj'' ali ''Vi ste celotno človeštvo, ker je vaša zavest eno z vsemi drugimi'', kako to slišite? Ali iz tega napravite abstrakcijo, idejo tega? Ali pa poslušate resnico, dejstvo tega, globino tega, občutek neskončnosti, ki je v tem vsebovan? Ideje niso brezmejne, toda dejstvo ima neskončno možnost.
Torej celokupno življenje ni možno, ko obstaja mišljenje, čas in želja po istovetenju in koreninah. Ti preprečujejo način življenja, ki je celosten, popoln. Slišite trditev in vaše vprašanje bo potem: ''Kako bom ustavil razmišljanje?'' To je naravno vprašanje, ali ne? Veste, da je čas nujen za učenje veščine, jezika ali tehničnih stvari. Toda ravnokar ste pričeli spoznavati, da 'postajanje', premikanje od tega 'kar je', k temu, 'kar naj bi bilo', vsebuje čas in to je lahko totalno narobe, to lahko ni resnično. Torej začnete vpraševati. Ali pa samo rečete: ''Ne razumem o čem govorite, vendar bom s tem nadaljeval.'' Katero je dejansko to, kar se dogaja. Iskrenost, enako ponižnost, je ena od najvažnejših stvari. Ko nečimrn človek goji ponižnost, je ta ponižnost del nečimrnosti. Toda ponižnost nima nič skupnega z nečimrnostjo, s ponosom. To je stanje uma, ki reče: ''Ne vem, kaj sem, naj raziščem'', in nikoli ne reče: ''Jaz vem.''
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Ali ste kdaj poslušali zvok? Zvok! Vesolje je napolnjeno z zvokom. Zemlja je polna zvoka. In mi iščemo tišino. Meditiramo, da bi našli neko vrsto miru, neko vrsto tišine. Toda, če razumemo zvok, bo v samem slišanju zvoka tišina. Tišina ni ločena od zvoka. Toda tega ne razumemo, ker nikoli ne poslušamo zvoka. Ali ste kdaj sedeli pod drevesom, ko je bil zrak zelo negiben, tih, ko se ni zganil noben list? Ali ste kdaj sedeli tako pod drevesom in poslušali zvok drevesa? Če ni bilo tišine, ni bilo zvoka. Zvok ne-varnosti – sam zvok – nas prisili v iskanje varnosti, ker nikoli ne poslušamo zvoka ne-varnosti. Če bi poslušali vse zapletenosti ne-varnosti, celotno gibanje ne-varnosti – kar je povzročilo, da smo si izmislili bogove, rituale in vse to – potem se iz te ne-varnosti naravno zgodi varnost. Toda, če iščete varnost kot nekaj, kar je ločeno od ne-varnosti, ste v sporu.
Veste, zvečer, ko je nebo jasno – ne v Bombaju – in je na njem samo ena zvezda in popolna tišina, in če poslušate to tišino, v tej tišini obstaja zvok. In ne obstaja ločenost med zvokom in tišino; oba gresta skupaj. Na enak način razumemo ne-varnost, njen vzrok. Vzrok ne-varnosti je naše lastno omejeno, razbito psihološko stanje. Toda, če obstaja način življenja, ki je celokupen, potem ne obstaja takšna stvar, kot je varnost ali ne-varnost.
Torej, če želite, bomo o tem skupaj razpravljali: Kaj je celokupen način življenja? Beseda 'celota' pomeni popoln, stanje, v katerem ni razdrobljenosti – ni drobcev kot je poslovnež, umetnik, pesnik, verska oseba in tako naprej. Toda mi nenehno razporejamo ljudi kot komuniste, socialiste, kapitaliste in tako dalje.
Naša življenja so, če skrbno opazujete, razbita. Naša življenja so razdrobljena. In mi moramo razumeti, zakaj so človeška bitja, ki na tej čudoviti zemlji živijo že milijone let, tako razdrobljena, tako razbita? Kot smo včeraj rekli, je eden glavnih vzrokov te razbitosti to, da so možgani suženj mišljenja in mišljenje je omejeno. Kjer obstaja omejenost, mora biti razdrobljenost. Ko se ukvarjam sam s seboj, s svojim napredkom, svojo izpolnitvijo, s svojo srečo, svojimi problemi, sem razbil celotno zgradbo človeštva v 'mene. Torej je mišljenje eden od dejavnikov, zakaj so človeška bitja razdrobljena. In drugi dejavnik je čas.
Ali ste kdaj premišljevali, kaj je čas? Po mnenju znanstvenikov, ki se s tem ukvarjajo, je čas niz gibanj. Torej je gibanje čas. In čas ni samo po uri, kronološki: čas kot vzhajanje sonca in zahajanje sonca, tema noči in svetloba jutra. Obstaja tudi psihološki čas, notranji čas: 'Sem to, toda postal bom ono.'; 'Ne znam matematike, toda nekega dne se jo bom naučil.' To zahteva čas. Učenje novega jezika zahteva veliko časa. Obstaja čas za učenje, za pomnenje, za razvoj veščine, in prav tako obstaja čas, ko egocentrična entiteta reče: 'Postal bom nekaj drugega.' To 'postajanje' ravno tako pomeni čas. Mi raziskujemo, ne samo čas za učenje spretnosti, temveč tudi čas, ki smo ga razvili kot proces doseganja. Ne veste, kako meditirati, torej s prekrižanimi nogami sedete in se učite nadzirati misli, tako da boste nekega dne dosegli to, kar naj bi meditacija bila. Tako vi vadite, vadite, vadite in zato postanete mehanični. To je, da vse, kar vi vadite, vas naredi mehaničnega.
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

...nadaljevanje...

To poslušanje je tako kot videnje, opazovanje, zelo pomembno. Nikoli ne opazujemo. Opazujemo stvari, ki nam ustrezajo, ki so prijazne. Opazujemo le, če obstaja nagrada ali kazen. Ne vem, če ste opazili, da naša celotna vzgoja, vsa naša izobrazba in vse naše dnevno življenje temelji na enem principu: nagradi in kazni. Meditiramo zato, da bi bili nagrajeni, 'napredujemo' zato, da bi bili nagrajeni in tako dalje. Ko iščemo nagrado, fizično ali psihološko, v tem iskanju nagrade obstaja tudi kazen – če nagrada ni zadovoljujoča. Torej, ali lahko poslušamo drug drugega kot taka, zaradi sebe, ne zaradi nečesa drugega?Ali bi lahko poslušali, kot bi poslušali čudovito glasbo ali pesem ptice, z vsem našim srcem, z vsem našim umom, z vso energijo, ki jo imamo? Potem lahko gremo zelo daleč.
Največ človeških bitij, vsi mi, iščemo varnost in ta ima mnogo oblik. Varnost je zelo pomembna: Če nismo varni, tako telesno kot psihološko, naši možgani ne morejo ustrezno, polno, energijsko delovati. Mi moramo imeti varnost. Toda telesne varnosti nimajo milijoni in milijoni ljudi; imajo komaj en obrok dnevno. In mi, tako imenovani izobraženi, uspešni ljudje, ves čas, zavestno ali kako drugače, iščemo vrsto varnosti, ki nas bo popolno zadovoljila. Želimo varnost in potrebna je oboja, tako biološka kot psihološka. Toda pri našem iskanju varnosti se nikoli ne sprašujemo, kaj je ne-varnost. Če lahko skupaj odkrijemo, kaj je ne-varnost in za kaj smo ne-varni, potem se v samem njenem razkritju zelo naravno pripeti varnost.
Torej, kaj je ne-varnost? Zakaj smo v našem odnosu drug do drugega tako ne-varni? V zunanjem svetu obstaja velikanska motnja, nemir in agonija in vsak želi svoje lastno mesto, svojo lastno varnost in želi pobegniti iz tega strašnega stanja ne-varnosti.
Torej, ali lahko skupaj raziščemo, zakaj smo ne-varni – ne, kaj je varnost, ker je lahko vaša varnost privid. Vaša varnost je lahko v kakšnem romantičnem konceptu, v neki predstavi, tradiciji ali v družini in imenu. Kaj ta beseda 'ne-varnost' pomeni? V vašem odnosu do vašega moža ali žene ne obstaja občutek popolne varnosti. Vedno obstaja to ozadje, ta občutek, da vse ni popolnoma v redu. Torej, raziščite z mano, zakaj so človeška bitja ne-varna. Ali je to zato, ker nimajo službe? V deželi kot je ta, ki je prenaseljena, je verjetno deset tisoč ljudi na eno delovno mesto. Ali ne veste vsega tega ali pa si jaz izmišljam? Če ne bi bili ne-varni, ne bi govorili o bogovih, ne bi govorili o varnosti. Ker nismo varni, iščemo nasprotje.
nadaljevanje...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

...nadaljevanje

GOVOR 2

Misel in čas sta vedno skupaj. Nista dve različni gibanji.

Ali lahko nadaljujemo s tistim, o čemer smo govorili včeraj zvečer? To v resnici ni govor, temveč pogovor med nami, pogovor med dvema prijateljema – prijateljema, ki se dolgo časa poznata, ki ne poskušata drug na drugega narediti vtisa, ali drug drugega o čemerkoli prepričati; sva samo prijatelja. Skupaj lahko igrava golf, se sprehajava, gledava nebo, drevesa, zelene jase in čudovite gore. In pretresava najine intimne probleme – probleme, ki jih nisva zmožna rešiti, zadeve, ki nas begajo, živeč kot živimo v modernem svetu z vsemi njegovimi težavami, hrupom in prostaštvom. Skrbi nas, kaj bodo človeška bitja postala in zakaj so po milijonih letih to, kar so zdaj; nespametna, vraževerna, verujoč v karkoli, lahkoverna in ujeta v organizacije. Tako boste vi in govorec skupaj govorili o stvareh. To pomeni, da vi zgolj ne poslušate govorca, temveč stopite v duh, v raziskovanje. Torej morate, kolikor je le mogoče, trenirati svoje možgane. Ne sprejmite nič, kar on reče.
Bodite skeptični, sprašujte, preiskujte in če želite, bomo šli skupaj na dolgo potovanje, ne samo zunanje, temveč notranje, v celoten duševni svet: svet misli, svet žalosti, svet strahu in muk.
To ni predavanje, da bi se vas informiralo ali poučevalo. Toda skupaj bomo imeli dvogovor, pogovor, ne da bi vztrajali pri svojih posebnih verovanjih ali prepričanjih, izkušnjah ali praznoverjih, temveč da bi se med nadaljevanjem menjali, spreminjali. Torej, ne obstaja vprašanje kakršnegakoli propagiranja, poskušanja prepričati vas v sploh karkoli. Nasprotno, mi moramo dvomiti, spraševati, preiskovati in kot prijatelji poslušati drug drugega.
Poslušanje je umetnost, ki so ga le redki med nami zmožni. Nikoli dejansko ne poslušamo. Beseda ima zvok, in ko ne poslušamo zvoka, jo razlagamo, poskušamo prevesti v naš lastni posebni jezik ali tradicijo. Nikoli ne poslušamo ostro, brez vsakega izkrivljenja. Tako govorec spoštljivo predlaga, da vi tako poslušate in ne razlagate, kaj on reče. Ko pripovedujete vznemirljivo zgodbo majhnemu dečku, vas posluša z izjemno radovednostjo in energijo. Želi vedeti, kaj se bo zgodilo in razburjeno čaka prav do samega konca. Toda mi odrasli ljudje smo izgubili vso to radovednost, energijo za odkrivanje, energijo, ki je potrebna, da bi zelo jasno videli stvari takšne, kot so, brez vsake izkrivljenosti. Nikoli drug drugega ne poslušamo. Nikoli ne poslušate svoje žene, ali ne? Poznate jo preveč dobro, ali ona vas. Ne obstaja občutek globokega spoštovanja, prijateljstva, sloge, ki bi vaju pripravil, da poslušata drug drugega, če hočeta ali ne. Toda, če poslušate tako popolnoma, je prav to dejanje poslušanja velik čudež.
nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje …
Živimo po odnosih. Lahko živite v Himalaji, ali v samostanu, ali sami v majhni koči ali palači, toda ne morete živeti brez odnosa. Odnos pomeni 'biti v zvezi', 'biti v stiku', ne samo telesno ali spolno, temveč biti popolnoma v stiku z drugim. Celo v najbolj intimnem odnosu – moški in ženska – vsak išče njegovo ali njeno posebno ambicijo, posebno izpolnitev in svoj lastni način življenja kot nasprotje drugemu, kot dve vzporedni črti, ki se nikoli ne srečata. V tem odnosu je vedno spor. Soočite se z dejstvom.
In kaj med dvema človeškima bitjema ustvarja spor? V vašem odnosu z vašo ženo, z vašim možem, z vašimi otroci – kar je najbolj intimen odnos – kaj je to, kar ustvarja spor? Vprašajte se, gospodje. Ali ne drži, da imate o svoji ženi predstavo in ona ima predstavo o vas? Ta predstava je bila v kratkem času ali v zelo dolgem obdobju zelo zelo pazljivo zgrajena. To nenehno snemanje možganov v odnosu z drugim je podoba, ki ste jo ustvarili o svoji ženi ali o svojem možu. In ta podoba deli. In posebno, ko živite v isti hiši z vsem tem hrupom, od tega pobegnete tako, da postanete menih ali karkoli drugega. Toda tudi tam imate svoje lastne probleme, svoje lastne želje, svoja lastna iskanja, ki ponovno postanejo spor.
Torej, ali lahko živite brez ene same predstave o drugem? Nimate sploh nobene predstave. Ste to kdaj poskusili? Poglejte logiko tega, zdravo pamet tega, da kakor dolgo se nadaljuje mašinerija ustvarjanja podob, snemanje žalitve ali laskanja, to o drugem ustvarja predstavo in ta predstava je dejavnik delitve. Torej, ali je mogoče živeti brez ene same predstave? Potem boste odkrili, kaj je resničen odnos, ker potem v odnosu spor sploh ne bo ostajal. In to je nujno potrebno, če naj razumemo omejitve mišljenja in preiskujemo celosten način življenja, ki je popolnoma ne-razdrobljen.
Drugi dejavnik v naših življenjih je, da smo od otroštva vzgajani, da imamo probleme. Ko nas pošljejo v šolo, se moramo naučiti kako pisati, kako brati in še vsega ostalega. Kako pisati, postane otroku problem. Prosim, sledite temu pazljivo. Matematika postane problem, zgodovina postane problem, kakor tudi kemija. Tako je otrok od otroštva izšolan živeti s problemi, s problemom Boga, s problemom ducata stvari. Tako so naši možgani pogojeni, vzgajani, izšolani živeti s problemi. To delamo od otroštva. Kaj se zgodi, ko so možgani izšolani v problemih? Nikoli ne morejo rešiti problemov; lahko samo ustvarijo več problemov. Ko so možgani vzgajani imeti probleme, živeti s problemi, rešijo en problem in v sami rešitvi tega problema ustvarijo več problemov. Od otroštva smo vzgajani, izšolani živeti s problemi in zato, ker smo osredotočeni na probleme, nikoli ne moremo popolnoma rešiti kakšnega problema. Samo svobodni možgani, ki niso pogojeni s problemi, lahko rešijo probleme. Imeti ves čas probleme je eno od naših nenehnih bremen. Zato niso naši možgani nikoli tihi, svobodni za opazovanje, za gledanje.
Tako sprašujemo: Ali je mogoče ne imeti nobenega problema, temveč se soočiti s problemi? Toda za razumevanje teh problemov in njihovo popolnoma razrešitev morajo biti možgani svobodni. Poglejte logiko tega, kajti logika je nujna, razumnost je nujna in samo takrat gremo lahko onkraj razumnosti, onkraj logike. Toda, če niste logični, korak za korakom, potem se lahko ves čas varate in končate v neki vrsti iluzije. Torej, da bi odkrili način življenja v katerem bi se lahko soočili s problemi, jih razrešili, in se v njih ne ujeli, zahteva veliko opazovanja, pozornosti in zavedanja videti, da se niti za sekundo ne varate.
Prvič, obstajati mora red. In red se začne samo, ko ni problemov, ko obstaja svoboda – ne svoboda, da počnete, kar hočete; to sploh ni svoboda. Izbrati med enim in drugim gurujem, ali med eno in drugo knjigo – to je zgolj druga oblika zmede. Ko obstaja izbira, ne obstaja svoboda. In izbira obstaja samo takrat, ko so možgani zmedeni. Ko so možgani jasni, potem izbira ne obstaja, temveč samo neposredna zaznava in pravo delovanje.
… nadaljevanje ..

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Torej moramo preiskovati, kaj je razmišljanje in zakaj je razmišljanje postalo tako izjemno pomembno. Razmišljanje ne more obstajati brez spomina. Če ne bi bilo spomina, ne bi bilo mišljenja. Naši možgani - ki so eno z vsem ostalim človeštvom in ne ločeni mali možgani – so pogojeni z znanjem, s spominom. In znanje, spomin temelji na izkušnji, tako v znanstvenem svetu kot v subjektivnem svetu. Naše izkušnje, ne glede na to, kako subtilne, kako duhovne in kako osebne so, so vedno omejene. Tako je naše znanje, ki je rezultat izkušnje, tudi omejeno. In mi vedno bolj dodajamo; in kjer je dodajanje, je tisto, kar je bilo dodano, omejeno. Torej, pravimo, da je zato, ker je izkušnja omejena, znanje vedno omejeno, tako v sedanjosti kot v preteklosti ali v prihodnosti.
In znanje pomeni spomin – spomin imamo tako v računalniku kot v možganih. Torej so možgani spomin. In ta spomin usmerja misel. To je dejstvo. Tako je misel vedno omejena. Drži? Tu je logično, razumsko, ne nekaj izmišljenega; to je tako. Izkušnja je omejena. Zato je omejeno znanje.
Potem vprašamo: Ali obstaja kakšna druga dejavnost, ki ne deli, ki ne drobi, ki ne razpade?
Ali obstaja celovita dejavnost, ki nikoli ne loči – kot mene in tebe? Delitev je tista, ki ustvarja spor. Torej, kako boste to sami odkrili, videli, da je misel delilna, da misel ustvarja spor, da je misel ustvarila družbo in vas potem ločila od družbe, ki ste jo ustvarili? Misel je edino orodje, ki smo ga do sedaj imeli. Lahko rečete, da obstaja drugo orodje, ki je institucija. Toda to je lahko nerazumno; lahko iznajdete karkoli in živite v iluziji.
Tako zelo resno sprašujemo, ali razumemo naravo misli in ali obstaja kako drugačno delovanje ali način življenja, ki ni nikoli razdrobljen, nikoli ločen na svet in mene in mene in svet. Ali obstaja takšno stanje možganov ali stanje ne-možganov, ki je popolnoma celovito, celostno?
Če ste resni, če ste svobodni, boste odkrili. Odvreči morate vse, kar ste nakopičili, ne fizično – prosim, ne zavrzite vašega bančnega računa – temveč psihološko dajte na stran vse, kar ste zbrali. To bo zelo težko. To pomeni, da mora biti svoboda. Veste, da beseda svoboda etimološko pomeni tudi ljubezen. Kjer obstaja svoboda, brezmejna in tako nezaslišano globoka, obstaja tudi ljubezen. In da bi to odkrili ali na to naleteli s celostnim načinom življenja, v katerem ni sebičnosti, mora obstajati osvobojenost od prepirov, od sporov v odnosih.
... nadaljevanje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Torej, da bi se soočili z nasiljem, mu morate posvetiti pozornost in ne od njega bežati. Morate videti, kaj to je, videti nasilje med moškim in žensko, spolno in drugačno. Ali ni nasilje, ko poskušate čim več doseči, ko 'postajate' več in več. Nasilje videti in od njega ne bežati, ali ga poskušati potlačiti ali ga transcendentirati – vse to pomeni nasilje.
Živeti z njim, ga gledati, v resnici ga čuvati, in ga ne, v skladu s svojim hotenjem, ugajanji in neugajanji, prevajati. Samo gledati in opazovati z veliko pozornostjo. Ko nečemu popolnoma posvetite pozornost, je to podobno prižiganju močne luči in potem vidite vse kvalitete, subtilnosti, zapletenosti – celoten svet nasilja. Ko nekaj zelo jasno vidite, to mine. Toda vi odklanjate, da bi stvari jasno videli.
Tako sprašujemo: Kdo je ustvaril ta spor med človeškimi bitji, med človeškimi bitji in okoljem, bogovi in vsem drugim? Ali ste kdaj preučili, zakaj o sebi razmišljate kot o posamezniku? Vaša zavest je podobna zavesti vsakega drugega človeškega bitja. Vi trpite, ste osamljeni, se bojite in iščete užitek in se izogibate bolečini. Enako je z vsakim človeškim bitjem na tej zemlji. To je dejstvo, psihološko dejstvo. Lahko ste visoki, lahko ste temni, lahko ste svetli, toda vse to je zunanje šopirjenje podnebja, hrane, in tako dalje. Tudi kultura je zunanja. Toda psihološko, subjektivno je naša zavest skupna, eno z vsemi drugimi človeškimi bitji. To vam morda ni všeč, toda to je dejstvo. Torej psihološko niste ločeni od ostalega človeštva. Vi ste človeštvo. Ne recite: 'Da.' Zgolj sprejemanje tega kot ideje je brez pomena. To je strahovito dejstvo, da ste vi ostalo človeštvo in ne nekdo ločen. Lahko imate boljše možgane, ste bolj premožni, bolj zviti, lepšega videza. Toda dajmo to na stran, ker so vse te stvari površinske, so šopirjenje.
Znotraj je vsako človeško bitje eno z vami in žalostjo. Ali razumete, kaj to pomeni? To pomeni, da imate takrat, ko rečete, da ste preostalo človeštvo, velikansko odgovornost. To pomeni, da posedujete veliko naklonjenosti, ljubezni, sočutja in ne neko neumno idejo, da 'smo vsi eno'.
... nadaljevanje sledi ...