Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevaje …

GOVOR 4

Ali obstaja meditacija, ki ni dosežena z mišljenjem?

Včeraj zvečer smo govorili o žalosti in koncu žalosti. S koncem žalosti pride strast. Zelo malo nas resnično razume ali se poglobi v vprašanje žalosti. Ali je mogoče končati vso žalost? To je vprašanje, ki ga postavljajo vsa človeška bitja, morda ne zelo zavestno; toda globoko želijo odkriti, tako kot vsi mi, ali obstaja konec človeškega trpljenja, človeške bolečine in žalosti. Kajti brez konca žalosti, ni ljubezni. Ko smo žalostni, je to velik šok za živčni sistem, kot napad na vse fiziološko kakor tudi psihološko bitje. Običajno od tega poskušamo zbežati z jemanjem drog ali pitjem ali skozi vsako obliko religije. Ali postanemo cinični, ali sprejmemo stvari, ker so neizbežne.
Ali se lahko v to vprašanje resno in temeljito poglobimo? Ali je mogoče, da sploh ne bežimo od žalosti? Morda umre moj sin in občutim velikansko žalost, šok in odkrijem, da sem resnično zelo osamljeno človeško bitje. S tem se ne morem soočiti, to ne morem prenašati. Tako od tega pobegnem. In obstaja mnogo pobegov – svetovljanskih, verskih ali filozofskih. Ta pobeg je tratenje energije. Ne pobegniti v katerikoli obliki od bolečine, bridkosti samote, gorja, šoka, temveč popolnoma ostati z dogodkom, s to stvarjo, ki ji pravimo trpljenje – ali je to mogoče? Ali lahko držimo katerokoli težavo – držimo in je ne poskusimo rešiti – jo poskusimo pogledati kot da bi držali dragocen, izbran dragulj? Sama lepota tega dragulja je tako privlačna, prijetna, da ga kar naprej gledamo. Če bi na enak način popolnoma držali žalost, brez gibanja misli ali pobega, potem to samo dejanje neodmika od dejstva povzroči totalno osvoboditev od tega, kar nam je povzročilo bolečino. V to se bomo poglobili malo kasneje.
In morali bi tudi premisliti, kaj je lepota. Lepota je zelo pomembna – ne lepota osebe, ali čudovitih slik, ali kipov v muzeju, in prizadevanje starodavnega človeka, da bi izrazil svoje občutke v kamnu, sliki ali pesmi. Morali bi se vprašati, kaj je lepota. Lepota je lahko resnica, lepota je lahko ljubezen. Brez razumevanja narave in globine te izredne besede 'lepota', morda nikoli ne bomo mogli priti do tega, kar je sveto. Torej se moramo poglobiti v vprašanje, kaj je lepota.
Ko vidite nekaj zelo lepega, kot je zasnežena gora nasproti modrega neba, kaj se dejansko zgodi? Ko za trenutek, za sekundo, vidite nekaj izredno živega, lepega, veličastnega, sama veličastnost te gore, njena brezmejnost prepodi, odstrani vse ukvarjanje s seboj, vse težave. V tej sekundi ni 'mene', da bi to gledal. Sama veličastnost gore za trenutek odžene vse moje ukvarjanje s samim seboj. Zagotovo ste to morali opaziti. Ste opazili otroka, ki se igra? Ves dolgi dan je bil poreden – kar je prav – pa ste mu dali igračo in potem je bil naslednjo uro, dokler ni igrače polomil, izredno miren. Igrača je vsrkala njegovo porednost., ga prevzela. Podobno, ko vidimo nekaj izjemno lepega, nas ta sama lepota prevzame. To je, lepota obstaja, ko ni jaza, ni ukvarjanja s sabo, ni duševnih muk jaza. Ali je mogoče razumeti lepoto, ki je brez jaza, ne da bi nas vsrkalo ali pretreslo nekaj izredno lepega, kot je gora ali dolina v globoki senci, ne da bi nas prevzela gora? Kajti, kjer je jaz, tam ni lepote, kjer obstaja samoljubje, tam ni ljubezni. Torej gresta ljubezen in lepota skupaj, nista ločeni.
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Prav tako bi morali skupaj pretresti ljubezen, žalost in smrt. Prosim, vse to je mnogo preresno, ker to vpliva na vsakdanje življenje. To ni nekaj, s čimer bi se vi intelektualno igrali; to zadeva vaše življenje – ne življenje nekoga drugega – način na katerega živite po vseh teh milijonih let. Poglejte, kakšna so vaša življenja, kako prazna, plitka, nasilna, kruta, nepremišljena, lahkomiselna so. Poglejte jih. Vse to je ustvarilo v svetu tako pustošenje. Vsi želite imeti visok položaj, doseči nekaj, nekaj postati. In vse to videti je velika žalost, ali ne? Vsako človeško bitje na tem svetu, najsi je visoko postavljeno ali zgolj neveden vaščan, gre skozi žalost. Ono morda ne prepozna narave in lepote in moči žalosti, toda gre skozi bolečino tako kot vi. Človeška bitja trpijo že milijone let. Še niso rešila težave; želijo od nje pobegniti. In kakšen je odnos žalosti do ljubezni in smrti? Ali je lahko konec žalosti? To je eno od vprašanj, ki ga človeštvo postavlja že milijone let. Ali obstaja konec vse bolečine, zaskrbljenosti, bridkosti žalosti?
Žalost ni zgolj vaša lastna osebna žalost; prav tako obstaja žalost človeštva. Zgodovinsko je bilo pet tisoč let vojne. To pomeni, da so vsako leto eni ljudje ubijali druge zavoljo njihovega rodu, njihove vere, njihove narodnosti, njihove skupnosti, njihove osebne zaščite in tako dalje. Ali ste kdaj spoznali, kaj so naredile vojne, kakšno pustošenje so ustvarile? Kako mnogo milijonov je jokalo, kako mnogo milijonov je bilo ranjenih, brez rok, brez nog, brez oči, celo brez obraza? Vi ljudje ne veste o vsem tem nič. Torej, ali je v tem pogledu lahko konec žalosti in bolečine? In kaj je žalost? Ali ne poznate žalosti? Ali ne? Ali vas je sram to priznati? Ko vam odvzamejo vašega sina, vašo hči ali nekoga, ki ga po vašem mnenju ljubite ali ne točite solza? Ali se ne počutite strašansko osamljene, ker ste za vedno izgubili tovariša? Ne govorimo o smrti, temveč o tej brezmejni stvari, skozi katero gre človek, ne da bi kdaj našel rešitev.
Brez konca žalosti ni ljubezni. Žalost je del vaše sebičnosti, vašega samoljubnega egocentričnega delovanja. Jočete za drugim, za vašim sinom, za vašo materjo, za vašim bratom. Zakaj? Zato, ker ste zgubili nekoga na katerega ste bili navezani, nekoga, ki vam je nudil prijateljstvo, tolažbo in še vse ostalo. Ob smrti te osebe spoznate, kako popolnoma prazno, kako osamljeno je vaše življenje. Potem jočete. In obstaja veliko, veliko ljudi, ki so vas pripravljeni tolažiti in vi z veliko lahkoto zdrsnete v to mrežo, to past tolažbe. Obstaja tolažba v bogu, ki je predstava, ki jo je ustvarilo mišljenje, ali tolažba v nekem varljivem konceptu ali ideji. In to je vse, kar želite. Toda nikoli se ne sprašujete o samem nagonu, želji po tolažbi, nikoli se ne vprašate, ali kakšna tolažba sploh obstaja. Potrebujemo udobno posteljo ali stol – to je v redu. Toda nikoli ne vprašate, ali sploh obstaja kakšna psihološka, notranja tolažba. Ali je to privid, ki je postal vaša resnica? Ali razumete? Privid lahko postane vaša resnica – privid, da ste bog, da bog obstaja. Boga je ustvarilo mišljenje, strah. Če ne bi imeli strahu, boga ne bi bilo. Boga in iskanje večne tolažbe je zaradi strahu, osamljenosti, obupa iznašel človek. Torej, vi se nikoli ne vprašate, ali tolažba, ki je globoko, nenehno zadovoljstvo, sploh je. Vi vsi želite biti zadovoljeni, ne samo s hrano, ki jo jeste, temveč tudi s spolnostjo, ali z doseganjem nekega avtoritativnega položaja in v tem položaju najti tolažbo. Vprašajmo se, ali sploh obstaja kakšna tolažba, ali obstaja karkoli, kar bo prijetno od trenutka rojstva do smrti. Nikar me samo ne poslušajte; odkrijte, temu posvetite vašo energijo, vaše mišljenje, vašo kri, vaše srce. In če ni privida, ali obstaja kakšna tolažba? Če ni strahu, ali želite tolažbo? Tolažba je druga oblika užitka.
To je torej zelo zapleten problem našega življenja – zakaj smo tako plitki, prazni, napolnjeni z znanjem drugih ljudi in knjigami; zakaj nismo neodvisna, svobodna človeška bitja za odkrivanje; zakaj smo sužnji. To ni retorično vprašanje; to je vprašanje, ki ga vsak od nas mora postaviti. Prav v samem spraševanju, dvomljenju pride svoboda. In brez svobode ni občutka resnice.
Torej se bomo jutri poglobili v vprašanje, kaj je religiozno življenje in, ali obstaja nekaj, kar je totalno posvečeno, sveto, kar ni izum mišljenja.
... nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

…nadaljevanje …
Drži? Vranino krakanje deluje na bobnič in živčevje in hrup se prevede kot vranje oglašanje. To je občutenje. Slišanje ali videnje povzročita občutenje in potem stik. Vidite lepo vzdrževan vrt; zelena je bogata, popolna, v njem ni plevela. Čudovita stvar za opazovanje. Obstaja videnje, Potem, če ste občutljivi, greste in se dotaknete trave. To je videnje, stik in potem občutenje. Mi živimo po občutenju, to je potrebno. Če niste zelo občutljivi, ste topoglavi, ste napol živi kot nas je večina. V izložbi vidite lep sari ali bluzo. Vidite ga. Vstopite v trgovino in ga otipate; nakar pride do občutenja otipa in rečete: ''Hudirja, kako ljubek material je to.'' Kaj se zgodi potem? Ali čakate name, da vam bom povedal: Prosim, poslušajte to. Če to sami vidite in ne da bi vam povedal nekdo drug, potem postanete učitelj in učenec. Toda, če samo ponavljate, kar vam nekdo, vključno govorec, pove, potem ostanete povprečni, brezbrižni, ponavljajoči. Torej, poglobimo se v to. Vidite lep avto, se dotaknete njegove politure, vidite njegovo obliko in zgradbo. Iz tega nastane občutenje. Potem pride misel in reče: ''Kako bi bilo lepo, če bi ga imela, kako lepo, če bi se usedla vanj in odpeljala.'' Torej, kaj se zgodi. Misel posreduje, oblikuje občutje. Misel da občutju predstavo, kako sedite v avtomobilu in se odpeljete. Ta trenutek, to sekundo, ko misel ustvari podobo vas v avtomobilu, je rojena želja. Želja je rojena, ko da misel obliko, predstavo občutju. Torej je občutje način obstoja, je del obstoja. Toda vi se naučite potisniti, premagati ali živeti z željo, z vsemi njenimi problemi. Torej, če to razumete, ne intelektualno, temveč dejansko, da je takrat, ko misel da obliko občutju, tisti trenutek rojena želja, potem se rodi vprašanje: ali je mogoče videti in se dotakniti avtomobila – kar je občutenje – toda ne pustiti misli ustvariti podobo? Torej obdržati praznino. Ali to razumete?
Vidite, prav tako morate odkriti, kaj je disciplina? Ker je povezana z željo. Beseda disciplina pride iz besede učenec (angl. disciple); etimološki pomen te besede je 'tisti, ki se uči'. Učenec je tisti, ki se uči – uči in ne podreja, ne nadzira, ne potiska, ne uboga, ne sledi. Nasprotno, uči se z opazovanjem. Torej se učite o želji. Učenje o njej ni zapomnenje. Večina vas je izurjenih, še posebej, če ste v vojski, da se v skladu z vzorcem disciplinirate, izurjenih posnemati, slediti, ubogati. To je tisto, kar vsi počnete, upajoč, da bo disciplina prinesla red. Toda, če se učite, bo potem to samo učenje postalo svoj lastni red; ne potrebujete reda, ki ga vsili zakon ali kdo drug. Torej se učite, odkrijte ali je mogoče dopustiti občutju, da cveti in ne dopustiti misli, da se v to vmeša – pustiti ju ločena. Boste to storili? Potem boste odkrili, da ima želja svoje pravo mesto. In ko razumete naravo želje, v zvezi z njo ni več spora.
… nadaljevanje

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Ko spoznate, da ste celotno človeštvo – je to tisto, kar je ljubezen. Potem ne boste ubili drugega, potem drugega ne boste poškodovali. Znebili se boste vse agresije, nasilnosti in krutosti religij. Torej je naša zavest eno z vsem človeštvom. Ne vidite lepote tega, veličastnosti tega. Vrnili se boste k vašemu lastnemu vzorcu, misleč, da ste vsi posamezniki, se borili, prepirali, tekmovali, vsi poskušali izpolniti vaš lasten majhen živalski jaz. Da gospod, to vam nič ne pomeni, ker se boste vrnili k vašemu lastnemu življenjskemu načinu. Torej je mnogo bolje, da vsega tega ne poslušate. Če poslušate resnico in se po njej ne ravnate, to deluje kot strup. Zaradi tega so vaša življenja tako brez vrednosti in površna.
Prav tako moramo skupaj pretresti, zakaj človek večno išče užitek – užitek posedovanja, užitek uspeha, užitek moči, užitek družbenega položaja. Obstaja spolni užitek, ki ga vzdržuje nenehno razmišljanje o spolnosti, predstavljanje, predočanje slik, ustvarjanje podob To je, misel da užitek; občutek je spremenjen v užitek. Torej moramo razumeti, kaj je užitek in zakaj ga iščemo. Ne pravimo, da je to prav ali narobe. Ne obsojamo užitka, kot ne obsojamo želje. Želja je del užitka. Izpolnitev želje je sama narava užitka. Želja je lahko vzrok nereda – vsak želi izpolniti svoje lastne posebne želje.
Tako bomo skupaj raziskali ali je želja eden od glavnih vzrokov nereda, mi moramo raziskati željo, ne jo obsojati, ne od nje bežati, ne jo poskušati potlačiti. Največ religij pravi, potlači željo – kar je nesmisel. Torej, poglejmo si to. Kaj je želja?
Postavite to vprašanje sebi. Verjetno nas večina o tem sploh ni razmišljala. To smo sprejeli kot način življenja, kot naravni instinkt moškega ali ženske in tako pravimo, zakaj bi se s tem mučili? Tisti ljudje, ki so se odpovedali svetu, tisti, ki so stopili v samostane in tako dalje, poskušajo v čaščenju simbola ali osebe poduhoviti njihove želje. Prosim, ne pozabite, da ne obsojamo želje. Poskušamo odkriti, kaj je želja, zakaj je človek že tisočletja, tako fizično kot tudi psihično, v pasti želje, v mreži želje.
Ali raziskujete z govorcem ali pa ga zgolj poslušate, ko raziskuje ali razlaga? Veste, lahko se je ujeti v razlage, v opise, in zadovoljni smo s komentarji, opisi in razlagami. Tega tu ne počnemo. Jaz moram razložiti, opisati, opozoriti, postaviti v besedni okvir, toda tudi vi se morate v to poglobiti in ne zgolj reči, strinjam se ali ne strinjam se. Odkriti morate naravo želje, njeno zgradbo, kako je sestavljena in kaj je njen izvor.
Govorec bo opisal, ne analiziral. Obstaja razlika med analizo in zaznavo. Analiza pomeni analitika in stvar, ki se analizira. Kar pomeni, da se analitik razlikuje od analiziranega. Toda ali sta različna? Predpostavimo, da sem analitik in da sem zavisten. Začnem analizirati, zakaj sem zavisten, ker mislim, da sem različen od zavisti. Toda zavist sem jaz; ta ni ločena od mene. Pohlep, tekmovalnost, primerjava – vse to sem jaz. Torej, mi ne analiziramo; mi gledamo, mi slišimo, se učimo. Učenje ni zgolj kopičenje spomina. To je potrebno, toda učenje je nekaj popolnoma drugačnega. Ni proces kopičenja. Pri učenju se gibljete, sveži, nikoli ne beležite.
Tako opazujemo željo, njen izvor, in zakaj so človeška bitja v njej nenehno ujeta. Če imate malo denarja, si ga želite več. Če imate malo moči, si je želite več. In moč v katerikoli obliki, najsi bo nad vašo ženo ali vašimi otroki ali politična ali verska moč, je gnusna stvar. Je zla, ker nima nič opraviti z resnico. Torej, kaj je izvor želje? Živimo po občutenju. Če ne bi bilo občutenja, biološko in psihološko, bi bili mrtva človeška bitja.
…nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje ...
Torej, mi o vsem tem dvomimo. Ali ne delite žalosti ostalih človeških bitij? Povsod po svetu človeška bitja čutijo različne oblike strahu in različne oblike zadovoljstva. Trpijo, tako kot trpite vi. Molijo, tako kot vi, počnejo vse vrste absurdnih ceremonij, iskaje v ceremonijah stimulacijo, čudo, tako kot vi. Tako delite zavest vsega človeštva; vi ste celotno človeštvo. Najprej to logično razumite. Vsako človeško bitje na tej zemlji, ne glede na to kakšna je njegova vera ali prepričanje, trpi. Vsako človeško bitje trpi globoko ali površinsko in poskuša trpljenju uiti. Tako ta zavest, ki smo jo imeli za 'svojo', ta 'osebna zavest' ni dejstvo. Kajti vsa človeška bitja živijo na tej čudoviti, lepi zemlji – ki jo temeljito uničujemo – gredo skozi iste težave, enake bolečine, zaskrbljenost, osamljenost, depresijo, solze, smeh, nasprotja in spor med moškim in žensko, možem in ženo. Torej, ali ste v svoji zavesti posamezniki? Kajti to je tisto, kar ste, vaša zavest. Karkoli mislite ali si predstavljate, vsa vaša nagnjenja, zmožnosti, talenti in nadarjenosti, vse to si delite z ostalimi človeškimi bitji, ki so natančno takšna kot ste vi, enaka vam. To je logično dejstvo. In logika ima določeno mesto, moramo jasno misliti, logično, razumno, pametno. Toda logika temelji na misli. Ne glede na to, kako logični lahko smo, misel je omejena, misel je lahko pametna, vendar je omejena. Torej moramo iti onkraj misli, onkraj meja razumnosti in logike.
Torej ste celotno človeštvo; niste posameznik. Poslušajte to trditev: vi ste celotno človeštvo, vi ste človeštvo, ne Indijec in vse ta nesmisel delitve. Ko poslušate to vrsto trditve, ali iz nje napravite abstrakcijo? To je, ali napravite iz dejstva idejo? Dejstvo je ena stvar, in ideja o dejstvu je druga stvar. Dejstvo je, da mislite, da ste posamezniki. Vaše vere, vaše dnevno življenje, vaše pogojevanje so povzročili, da verjamete, da ste posameznik. In nekdo kot govorec pride in reče: ''Pozorno poglejte ali je res tako?'' Najprej se uprete rekoč: ''O čem govorite?'' in odrinete vstran. Toda če pozorno poslušate, potem delite to trditev, da ste celotno človeštvo. Kako poslušate to trditev – njen zvok? Ali iz trditve naredite idejo, stran od dejstva in sledite ideji? Slišite trditev, da vašo zavest z vsemi njenimi akcijami in reakcijami delite z vsem človeštvom, kajti vsako človeško bitje gre skozi obup, osamljenost, žalost in bolečino tako kot vi. Kako prisluhnete tej trditvi?Ali jo zavrnete, ali pa jo raziščete? Ali jo raziščete ali pa samo rečete: ''Kakšen nesmisel!''? Kaj je tisto, kar vi počnete – ne jutri, temveč sedaj? Kakšna je vaša reakcija na to? Ali prisluhnite njeni globini, njenemu zvoku, njeni lepoti, njeni brezmejnosti z njeno velikansko odgovornostjo ali pa jo obravnavate površno, besedno in rečete: ''Da, to intelektualno razumem.'' Intelektualno razumevanje nima veliko pomena. To mora biti v vaši krvi, v vašem bistvu in iz tega pride drugačna kvaliteta možganov, ki je celostna, ne razdrobljena. Drobec je tisti, ki ustvari nered. Mi, kot posamezniki, imamo razdrobljeno človeško zavest in zato živimo v neredu.
... nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Kaj je red? Ali je mogoče odkriti kaj je red, ko so naši možgani zmedeni in neurejeni? Torej moramo najprej odkriti, kaj je nered, ne kaj je red. Kajti, ko nered ne obstaja, potem bo naravno postal red. Drži? Eden od vzrokov tega nereda, morda največji vzrok, je spor. Kjer obstaja spor – ne samo med moškim in žensko, temveč tudi med narodi, med verskimi prepričanji in verovanji – tam mora biti nered.
Drugi večji vzrok nereda je ta koncept, ta iluzija, da smo mi vsi posamezniki. Kot smo rekli v prejšnjih pogovorih, vi morate spraševati, dvomiti v to, kar reče govorec. Od drugega ne sprejmite nič, temveč sprašujte, preiskujte in se ne upirajte. Če se zgolj upirate temu, kar je bilo rečeno in je lahko resnično ali napačno, potem je našega pogovora konec. Ko se dva človeka pogovarjata o težavah, ki jih imata in se eden upira, potem je pogovora konec. Torej se moramo poglobiti v vprašanje, ali živimo v tej iluziji, da smo vsi ločeni posamezniki. Komunistična teorija, kot večina od vas morda ve, je, da smo rezultat okolja in če okolje spremenimo, se bodo spremenila človeška bitja. To je popoln absurd, kot je ruski totalitarizem zelo jasno pokazal; prevlada maloštevilnih, nadzor mišljenja, in tako dalje, ni prineslo konec individualnosti kot se je upalo. Nasprotno. Torej je to eden od večjih vzrokov za nered v naših življenjih – vsak misli, da je svoboden, vsak razmišlja o lastni izpolnitvi, lastnih željah, lastnih ambicijah, lastnem osebnem užitku. Odkrili bomo ali je individualnost dejstvo ali dolgo vzpostavljena spoštovana iluzija. Ali se lahko brez sprejemanja ali zanikanja v to skupaj poglobimo? Nespametno je reči: '' Z vami se strinjam'' ali ''Z vami se ne strinjam.'' S sončnim vzhodom ali zahodom se ne strinjate ali strinjate; to je dejstvo. Nikoli ne rečete: ''Strinjam se s teboj, da sonce vzhaja na vzhodu.'' Torej, ali lahko odrinemo občutek strinjanja ali nestrinjanja in brez vsakega predsodka ali odpora raziščemo, ali dejansko obstaja individualnost ali pa obstaja nekaj popolnoma drugega?
Naša zavest je rezultat milijon let ali več. Vsebuje vso živalsko, prvobitno bistvo, ker smo se razvili iz živali, iz narave. Globoko v naši zavesti opažamo, da še vedno obstajajo globoki živalski odzivi, strahovi in želja po varnosti. Vse to je del naše zavesti. Naša zavest prav tako vsebuje številna prepričanja, verovanja, akcije, reakcije, različne spomine, strah, užitek, žalost in iskanje popolne varnosti. Vse to smo mi. Lahko mislimo, da je del nas božanski, toda tudi to je del našega mišljenja. Vsa ta zavest, ki jo mislimo, pripada vsakemu od nas. Drži? Vere – krščanstvo, hinduizem in ostale – vztrajajo, da smo ločene duše.
... nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Žalost je del vaše sebičnosti, del vašega samoljubne, egocentrične dejavnosti.

Zadnji teden smo govorili o celostnem življenju – načinu življenja, ki ni razdrobljen, razpršen kot so vaša življenja. V vprašanje smo se precej poglobili. Videli smo, kakšni so vzroki te razdrobljenosti, različne dejavnike v našem družbenem, moralnem in verskem življenju, ki so nas razdelili na hindujce, muslimane, kristjane, budiste in tako naprej. Vere so za to katastrofo zelo odgovorne. Prav tako smo govorili o času; času, kot preteklosti – vsi spomini, nakopičene izkušnje in tako naprej – prikrojenem s sedanjostjo in nadaljujoč se v bodočnost. To je naše življenje. Po mnenju biologov in arheologov na tej zemlji bivamo več kot tri in pol milijone let. Med to dolgo, tako imenovano evolucijo smo nakopičili velikanski spomin. Prav tako smo govorili o omejenosti spomina in misli in o tem, kako je ta omejenost razbila svet zemljepisno, narodno in versko.
Kot smo ondan dejali, to ni predavanje, da bi vas informirali ali poučevali. Če smem spoštljivo opozoriti, vi ne poslušate niz idej ali zaključkov. Temveč greste vi in govorec na potovanje skupaj, kot dva prijatelja, ki razpravljata tako o družinskih težavah, kot tudi o svetovnih. Torej to je toliko vaša odgovornost, da pazljivo poslušate, kot govorčeva, da pove stvari jasno, tako da vsi razumejo, o čem teče beseda. Skupaj bomo govorili o redu in neredu, užitku, ljubezni, žalosti in smrti. Ti vsi so precej zapleteni problemi, s katerimi se moramo v svojem vsakdanu vsi soočiti, pa najsi smo revni ali bogati. S tem problemom obstoja se moramo soočiti.
Naša življenja, naša vsakdanja življenja, so v neredu. Kar pomeni nasprotje – rečemo eno stvar, storimo drugo, v nekaj verjamemo, toda dejansko se premikamo v smeri, ki je popolnoma različna od tistega, v kar verjamemo. To nasprotje ustvari nered. Sprašujem se, ali se tega problema sploh zavedamo. Očitno bo v svetu zaradi slabih vlad, ekonomskih in socialnih pogojev, vedno več nereda. Vedno obstaja grožnja vojne, ki postaja bolj in bolj neizbežna, vedno bolj preteča, in vlade povsod po svetu, celo najmanjši narodi kupujejo vojaško opremo. Torej je povsod po svetu velik nered. In naša vsakdanja življenja so prav tako v neredu, čeprav si vedno prizadevamo za red. Želimo red, ker se bodo brez reda človeška bitja neizogibno uničila.
Upam, da si s skupnim razmišljanjem, skupnim opazovanjem, skupnim poslušanjem, s pogovorom, v katerem sodelujete, delimo to vprašanje. Tukaj ne gre za zbiranja nekaj idej in zaključkov, temveč moramo skupaj odkriti, zakaj živimo v neredu in ali je lahko v naših življenjih in zato v družbi totalni red.
Družbo ustvarjamo mi. Zgradili smo jo mi, s svojim pohlepom, svojimi ambicijami, svojo zavistjo in zamislijo posameznikove svobode. Ta občutek individualnosti je povzročil veliko nereda. Prosim, mi ničesar ne napadamo; zgolj opazujemo, kaj se v svetu dogaja. V naših življenjih, kot jih živimo sedaj po vseh teh milijonih let, je še vedno nered. In vedno smo iskali red, kajti brez reda ne moremo delovati svobodno, celokupno. Tako moramo odkriti, kaj je red – ne načrt, ne nekaj iz česar sestavimo ogrodje in temu sledimo. Red je nekaj delujočega, živega; ne podreja se vzorcu, pa najsi je vzorec idealističen, zgodovinski ali dialektični sklepi ali verske odobritve. Povsod po svetu je vera uveljavila določene zakone, določene odredbe in zapovedi, toda ljudje jim sploh ne sledijo. Torej lahko odrinemo vstran vse te ideološke zaključke in verska verovanja, ki nimajo nič opraviti z našim vsakdanjim bivanjem. Lahko se podrejamo in sledimo določene zakone, ki so jih postavile religije, toda to ustvari le pobožnjaštvo in tako dalje.

... nadaljevaje sledi ...